Po sedemnajstih letih sem ugotovil, da sem pokvarjen. Pa ne tako, perverzno pokvarjen.
“Defekten” ni najbolj primerna beseda, je pa prva, ki pade na pamet.
Dejansko sem motorično prizadet pri supinaciji levega zapestja. Ali kakorkoli že želite temu strokovno reči. Dlani ne morem obrniti do vodoravnega položaja, torej tako da bi bila obrnjena navzgor. Imel sem zlomljeno levo zapestje. Ko sem bil star kake štiri leta, sem skočil z nekega zidu. Pa je malo počilo.
In upornik kakršen sem, tudi ko sem imel mavec, nisem ravno miroval in počival tako kot so veleli. Ampak z roko mlatil okoli sebe, da se mi je zapestje narobe zaraslo. Kaj pa sem takrat vedel, da je treba upoštevat zdravnike. Še zdaj jih ne. Oziroma, zdaj jih raje sploh ne obiskujem, ker jih tako ali tako ne maram.
Odločili so se, da mi popravijo roko, da ne bo čisto neuporabna. Da pa bi to dosegli, pa so jo morali prvo še enkrat zlomit. To so seveda naredili pod narkozo. Mislim, jaz sem bil pod narkozo, ne oni. Takrat sem bil neumen in nasedel tisti fori: “No, zdej pa globoko dihaj”! Ko sem zaspančkal, se ne spomnim kako je zadeva naprej potekala.
Spomnim pa se kako je bilo, ko sem se zbudil. Takrat bi me lahko živega odrli, pa ne bi tako bolelo kot je to. Z dretjem sem verjetno zbudil celo bližno okolico kliničnega centra. Res, da sem bil mali pajac, ampak vseeno glasen. Oče pa je dejal, da se je bal, da se ne bi zbudil, ko pa sem končno se, pa si je verjetno želel, da se ne bi. Do sedaj me je samo enkrat huje bolelo kot to takrat.
No, do pred kratkim sem na to čisto pozabil, ker tega sploh nisem opazil. Zadnjič pa sem ravno nekaj takega počel in sem videl, da nekaj ni vredu. Priznam; Prav ste imeli tisti, ki ste vedno dejali, da noben ni popoln. Kaj pa zdaj?